Tea Curk Sorta v svojem likovnem izrazu izhaja iz dveh smernic. Na eni strani iz razumevanja grafike in na drugi strani kiparstva. Če so njeni prvenci bili usmerjeni v čisto kiparsko formo, pa je z uvedbo žice kot materiala za svoja dela, začela prepletati obe prvini dveh likovnih strok, torej tako črto kot volumen. Ideja, ki jo je v likovno umetnost, kot obliko kinetične umetnosti, umetnosti, ki se ne zadovoljuje zgolj z vsebino in formo, ampak vključuje tudi gibanje, vnesel pionir mobila, ameriški kipar in slikar, Aleksander Calder že davnega leta 1929, ko je na ogled na svoji prvi samostojni razstavi v Parizu, razstavil tako imenovane risbe v prostoru pod naslovom Cirque Calder.    Tea Curk Sorta v svojem izrazu združuje kiparstvo in grafiko v brezčasno igro dvo in tridimenzionalnosti. Žične risbe, tridimenzionalne risbe, tudi risbe v prostoru, po katerem se vijejo ženske figure, zarisujejo svojevrstne senčne slike- senčne risbe na stenah prostora. Ekonomičnost materiala ji omogoča, da svoje figure vmešča v prostor, a jih nikakor ne zadrži, blokira. Pušča jim svobodo gibanja, pušča gledalcu, da ustvari skupno dinamiko, ko poseže v prostor same figure s svojim lastnim gibanjem. Žica v skulpturi nadomešča črto, obe pa imata na voljo neskončnost. Žica ustvari transparentnost, ki je možna le na način, da prostorske risbe ne zapreš, ampak jo ustvarjaš zgolj z medsebojnim prepletanjem linij. Tako Teeine figure postavljene skorajda v breztežnost prostora dobivajo obliko mobila, ki sam zase narekuje dinamiko, čeprav nam ženski liki govorijo zgodbo ujetega trenutka. Zazdi se, da gledamo okamenele, otopele, v nevidnem prostoru ujete posameznice, ki jih lahko samo zazibamo v dinamiko trenutka in , ki se, ko je moment mimo, ponovno vrnejo v svojo brezčasno mirovanje. Predhodne cikle- Ženske, Plesalke in Skozi prehod, nadaljuje tudi v novem ciklu, ki ga predstavlja na tokratni razstavi. V ospredju še ostaja ženski lik. Ženska je pri Teei lik, o katerem nenehno razmišlja. Razmišlja o sebi, o svoji vlogi, o spremenjenih vlogah, ki jih daje/ nalaga družba ženski, o položaju ženske v današnji družbi, nenazadnje pa preko ženskega lika podaja tudi svoj notranji razmislek. Čeprav figure posamično delujejo osamljeno, se vendarle združujejo s preostalimi v skupine- gre torej za razmišljanje o osami posameznika izgubljenga v trušču družbe, ki pa ga, z vsem kar prinaša današnji vsakdan, ta družba, katere člen je, odriva na rob, ko se znajde v kremljih negativnih trenutkov- bolečine, nezmožnosti bivanja, finančne nemoči- nemoč kot jedro, ki se v trenutku pojavnosti, odcepi od verige, ki je družba. Samost kot najbolj gotova pot posameznika, iz katere mora sam poiskati pot v svetlobo. Zdaj veliko bolj kritično kot kdajkoli poprej, Tea poudari ujetost posameznika in njegov večni boj za obstanek samega sebe kot posameznika, ko ženske like zapre v okvire. A okviri se lomijo na posameznikih, ki se ne pustijo zavajati množičnemu fatalizmu, ampak se, če je potrebno, tudi fizično, rešujejo iz spon družbe, da bi obstali, bivali in ne zgolj bili, ampak živeli in jemali svoje bivanje in svoj jaz kot tisto najsvetejše, kar je podarjeno vsakemu – le zgrabiti tega vsakdo ne zmore, ne upa, noče.

Saša Bučan